Odstranitev zoba

Vzroki, ki zobozdravnika, maksilofacialnega ali oralnega kirurga privedejo do odločitve za odstranitev določenega zoba, so najpogosteje obolenja zob ali obzobnih tkiv, včasih pa tudi splošno zdravstveno stanje:

  • Zob je močno omajan in se premika že ob lahnem dotiku jezika ali ustnic.
  • Zobna krona je uničena do te mere in tako globoko pod nivo dlesni, da obnova s plombo ali prevleko ni možna in smotrna.
  • V predelu koreninskega vrška je kronična vnetna sprememba (“granulom”), ki je ni mogoče pozdraviti z drugimi metodami.
  • Zob je zaradi manjkajočega soseda ali v nasprotni čeljusti ležečega zoba nagnjen oziroma napačno izraščen ter zato nefunkcionalen in neuporaben.
  • Zob je potrebno odstraniti iz ortodontskih razlogov.
  • Zob je potrebno odstraniti zaradi splošnega zdravstvenega stanja (npr. obsevalno zdravljenje, določene operacije).

 

 

Kako poteka odstranitev zoba ali ekstrakcija?

Ekstrakcijo opravimo v lokalni anesteziji, kar pomeni, da v področje zoba injiciramo sredstvo (anestetik), s katerim prehodno omrtvičimo tkiva. Anestetik izberemo v skladu z Vašim splošnim zdravstvenim stanjem. Redko in zgolj iz zdravstvenih razlogov poseg opravimo v splošni anesteziji (narkozi).

S posebnim instrumentom odmaknemo dlesen od zobnega vratu in nato s pomočjo vzvoda ali klešč zob omajamo in ga dvignemo ali izvlečemo iz njegovega kostnega ležišča v celoti ali po delih. Če je potrebno, odstranimo še vnetno tkivo v kosti okoli korenine ekstrahiranega zoba.

Na ekstrakcijsko rano položimo sterilno gazo, na katero ugriznete ter jo zadržite na mestu vsaj pol ure. S tem močno pripomorete k ustavitvi krvavitve. Večje rane po ekstrakcijah več sosednjih zob zašijemo in šive odstranimo po tednu dni. Manjših ran ne šivamo. Bolečine po posegu so zmerne in jih je mogoče z običajnimi zdravili proti bolečinam (odsvetujemo aspirin in podobna zdravila, ker vplivajo na strjevanje krvi!) povsem odpraviti.

 

Mogoči zapleti

Zapletom se tudi z najskrbnejšim delom ni mogoče vedno izogniti. Manjše poškodbe sluznice ali kosti ob zobu se zacelijo brez posledic. Krvavitve je mogoče ustaviti z dolgotrajnejšim močnejšim pritiskom na rano ali ugrizom na rano preko gaze oziroma tampona, razen v primerih, ko gre za motnje v strjevanju krvi.

Vnetje rane upočasni celjenje in podaljša bolečnost; najpogosteje gre za površinsko vnetje kostnine, ker se krvni strdek zaradi vpliva bakterij v ustni votlini razpade. Zaplet prepoznamo po povrnitvi bolečnosti po 3 do 4 dneh, neprijetnem okusu in vonju v ustih in prazni zobnici. V tem primeru pričnemo s spiranjem rane in podaljšamo protibolečinska zdravila. Nekateri vnetni zapleti le izjemoma zahtevajo zdravljenje z antibiotikom po presoji zobozdravnika ali zdravnika.

 

V spodnji čeljusti je sicer redka, a mogoča poškodba živca, kar povzroči prehodno zmanj-šan občutek v spodnji ustnici.

V zgornji čeljusti je zaradi položaja korenin zadnjih zob mogoče prehodno odprtje čeljustne votline (sinusa). Večinoma je zacelitev ob upoštevanju posebnih navodil spontana, v nasprotnem primeru pa je potrebno operativno zdravljenje.

 

Če pride med ekstrakcijo do zloma zobne korenine, je za njeno dokončno odstranitev pogosto potreben manjši kirurški poseg.

Vrzel, ki nastane po ekstrakciji zoba, je mogoče oskrbeti:

  • z mostičkom, če so prisotni sosednji zobje;
  • s snemno protezo;
  • z zobnimi implantati.

(modrostni zobje, skrajšana zobna vrsta) nadomestitev ni potrebna. V drugih primerih lahko pride do težav pri žvečenju, govoru ali do motenj v čeljustnem sklepu.

 

 

 

 

© Implantološki inštitut, 2010. Kopiranje ali povzemanje vsebin le s pisnim dovoljenjem.

Izdelava spletne strani: Računalniške storitve May